Nagrajenec

Franc Gubenšek

Častni član društva, 2008

franc_gubensekProfesor Franc Gubenšek je bil rojen 31. oktobra 1937 v Celju. Po osnovni šoli in gimnaziji, je leta 1961 diplomiral iz fizikalne kemije na Oddelku za kemijo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in se zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan, na takratnem Odseku za radiobiologijo. Leta 1965 je doktoriral na Fakulteti za kemijo, FNT v Ljubljani pri prof. Savu Lapanjetu. Po doktoratu se je v letih 1967/68 usposabljal na University of Arizona, Dept. Chemistry, v Tuscon, Arizona, ZDA Tucson, pri prof. J. A. Rupleyu, na področju biokemije proteinov. S poučevanjem študentov je pričel že leta 1968 kot asistent pri vajah iz fizikalne kemije na Oddelku za kemijo FNT, nato pa med leti 1971 in 1976 kot predavatelj biokemije na Višji šoli za zdravstvene tehnike v Ljubljani. Leta 1974 je postal docent, leta 1979 izredni in leta 1986 redni profesor biokemije na Univerzi v Ljubljani. Poučeval je različne predmete iz področja biokemije na dodiplomskem in podiplomskem nivoju Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Biotehniške in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1997 se je polno zaposlil na FKKT, na Katedri za biokemijo, ki jo je do upokojitve leta 2004 tudi vodil. Bil je mentor 14 diplomantom, 13 magistrantom in 11 doktorantom, ki danes zasedajo pomembna mesta na slovenskih in mednarodnih institucijah ter v industriji. Od leta 1992 dalje je bil član Upravnega odbora Inštituta Jožef Stefan, ki ga je v letih 1997 pa do 2005 tudi vodil.

Kljub tem in vrsti drugih odgovornih zadolžitev pa je vseskozi intenzivno deloval tudi na znanstveno raziskovalnem področju. Profesor Gubenšek je vrsto let sistematično in poglobljeno raziskoval beljakovinske toksine, predvsem tiste iz modrasovega strupa. Skupaj s sodelavci na Odseku za biokemijo Instituta Jožef Stefan, so iz modrasovega strupa izolirali, poleg netoksične sekretorne fosfolipaze A2 (sPLA2), tudi več nevrotoksičnih encimov (amoditoksinov) in en sPLA2 homolog z miotoksičnim delovanjem. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so orali ledino na področju določanja primarne strukture proteinov v Sloveniji in določili prva aminokislinska zaporedja proteinov iz modrasovega strupa, dveh proteinaznih inhibitorjev in dveh amoditoksinov s 122 aminokislinami. V skupini, ki jo je vodil, so se nato osredotočili na študij molekularnih vzrokov toksičnosti sPLA2, ki jih imajo Viperidae v svojih strupih, sicer pa so zelo sorodne endogenim sPLA2, kot je npr. tista iz pankreasa. Za identifikacijo aminokislinskih ostankov v molekuli encima, ki povzročajo nevrotoksičnost so uvajali različne pristope. Določali in primerjali so primarne strukture sorodnih toksičnih in netoksičnih homologov iz modrasovega in strupov sorodnih kač. Z imunokemijskim pristopom, ki omogoča študij funkcije beljakovin s pomočjo mono- in poliklonskih teles z znanim vezavnim mestom so določali so površine toksina, ki so pomembne za toksičnost amoditoksina (t.i. »toksično mesto«). Pri nas so tako prvi vpeljali metodologijo priprave monoklonskih protiteles. Omejen doseg omenjenih pristopov pri določanju »toksičnega mesta« nekaterih kačjih sPLA2 je vzpodbudil uvedbo tedaj še zelo mlade vede – proteinskega inženirstva, ki je omogočil ciljane zamenjave aminokislin v strukturi amoditoksina. S preučevanjem sprememb biološke aktivnosti številnih mutantov so dobili precej boljši vpogled v strukturne vzroke za izražanje nevrotoksičnosti v primeru pri amoditoksinu. Raziskovalce pod vodstvom profesor Gubenška pa ni zanimal zgolj vzrok za pojav nevrotoksičnosti pri nekaterih sPLA2, ampak tudi mehanizem samega procesa. V začetku devetdestetih let prejšnjega stoletja so tako začeli raziskovati tarčno tkivo nevrotoksičnih sPLA2, živčne celice in iskati molekularne tarče za toksin. Vpeljali so metode za študij membranskih proteinov in karakterizacije membranskih receptorjev. Odkrili so več visoko-afinitetnih vezavnih proteinov za amoditoksin, tako na plazemski membrani nevronov kot v celici. Še posebej odmevni sta bili odkritji prvega membranskega receptorja za sPLA2 v mitohondriju živčne celice in citosolnih proteinov, kalmodulina in p14-3-3, oba zelo pomembna, evolucijsko ohranjena regulatorna proteina. To je nakazalo na verjetnost vstopanja sPLA2 v citosol celic in delovanja teh encimov tudi v tem okolju, kar bi lahko pojasnilo številne še nepojasnjena učinke te razvejane skupine encimov. Proces blokade živčno-mišičnega prenosa je zelo zapleten, poteka v več stopnjah, tako ekstra- kot intracelularno, ob udeležbi encimske aktivnosti, kot so predlagali profesor Gubenšek in sodelavci v hipotetičnem modelu mehanizma delovanja, ki predstavlja dobro podlago za nadaljnje raziskave. Skupina profesor Gubenška je posebno pozornost posvečala tudi molekularni evoluciji toksinov, strukturi njihovih genov in še posebej na novo odkritemu mobilnemu segmentu DNK, retrotranspozonu ART-2 oziroma Bov-B LINE. Posebno zanimanje je v znanstveni javnosti vzbudil nedvoumen dokaz, da je ta retrotranspozon prešel pred približno 45 milijoni let v genom prednika današnjih prežvekovalcev iz genoma evolucijsko starih kač Boid. Med dvema tako oddaljenima razredoma vretenčarjev, kot so plazilci in prežvekovalci, je to prvi primer dokazanega horizontalnega (ali lateralnega) prenosa genskega materiala. Profesor Gubenšek je v letih svojega aktivnega raziskovalnega dela pritegnil in vzgojil mlajše kolege, ki nadaljujejo njegovo delo na omenjenih področjih, ga razširjajo na nova, uvajajo pa tudi najmodernejše raziskovalne pristope.

Njegova raziskovalna skupina je intenzivno sodelovala z uveljavljenimi raziskovalnimi skupinami zlasti v Franciji, Izraelu, na Hrvaškem in v ZDA. S sodelavci je objavil več kot 130 publikacij, ki so bile objavljene v revijah, ki sodijo po kakovosti v zgornjo četrtino svojega področja. Z njimi je dosegel visoko mednarodno odmevnost in prepoznavnost svoje skupine na področju toksinologije v svetu. Kot priznanje za dosežke na področju ga je mednarodna toksinološka skupnost v letih 1989–1996 izvolila za predsednika Evropske sekcije Mednarodnega toksinološkega društva (EIST), v letih 1997–2000 pa še za predsednika krovne organizacije.

Organiziral je vrsto mednarodnih znanstvenih srečanj in sodeloval v številnih znanstvenih odborih na srečanjih doma in v tujini. Kar trikrat mu je bila npr. zaupana organizacija simpozija EIST, dvakrat še za časa Jugoslavije, v letih 1977 in 1989, tretjič pa še leta 2004. Bil je član uredniškega odbora pri revijah Toxicon in Acta Chimica Slovenica.

Znanstveno raziskovalno delo ga ni oviralo, da ne bi dela svoje energije posvetil organizaciji in vzpodbujanju razvoja na področju biokemije v domovini. Od leta 1997 je bil tako delegat Republike Slovenije v EMBC (European Molecular Biology Conference). Nekatere pomembne funkcije, ki jih je opravljal so bile: koordinacija medrepubliškega projekta "Biotehnologija bodočnosti", delovanje v komisiji MZT za ugotavljanje skladnosti izvolitev v znanstvene nazive, delovanje v komisiji za pravno in etično regulacijo tehnologije rekombinantne DNK, koordinatorstvo polja Biokemija in molekularna biologija pri MZT, predsedovanje Znanstveno raziskovalnemu svetu na področju naravoslovno-matematičnih ved, delovanje v ekspertni skupini za področje naravoslovno matematičnih ved Sveta za znanost in tehnologijo RS, delovanje v znanstvenem odboru za delo z gensko spremenjenimi organizmi v zaprtem sistemu in delovanje v komisiji RS za nagrade in priznanja, ki ji je v letih 2000-2002 tudi predsedoval.

Veliko mednarodno priznanje rezultatom njegove dejavnosti je njegovo članstvo v EMBO (Evropska organizacija za molekularno biologijo), v katero je bil izvoljen kot prvi Slovenec leta 1998. Leta 1992 je bil imenovan za častnega gostujočega profesorja na Guangxi Medical University, Nanning, Kitajska, leta 1996 pa je prejel priznanje Hrvatskega biokemijskega društva. Profesor Gubenšek je prejel tudi številne domače nagrade. Za svoje raziskovalno delo je tako v letih 1961, 1982 in 1991 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1997 državno nagrado RS za raziskave na področju molekularne biologije, leta 2005 pa še zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU.

Vse od nastanka je bil profesor Gubenšek zelo aktiven član Slovenskega biokemijskega društva. V društvu je opravljal številne naloge, v obdobju 1989–1998 pa mu je tudi predsedoval.

Za njegov velik prispevek k razvoju in organizaciji znanstveno raziskovalnega dela na področju biokemije in molekularne biologije v Sloveniji člani Upravnega odbora SBD soglasno predlagamo, da sprejmemo profesor Franca Gubenška za častnega člana SBD.

Ljubljana, 12. 11. 2008

 

Nazaj na seznam nagrajencev